Robert Whitaker
Robert Whitaker je avtor petih knjig, od katerih kar v treh piše o zgodovini psihiatrije. Leta 2010 je za svojo knjigo Anatomy of an Epidemic: Magic Bullets, Psychiatric Drugs, and the Astonishing Rise of Mental Illness prejel nagrado za najboljše delo na področju preiskovalnega novinarstva v ZDA. Preden je začel pisati knjige je vrsto let delal kot znanstveni novinar pri časopisu Albany Times Union v New Yorku. Je ustanovitelj spletnega portala madinamerica.com, ki objavlja novice o raziskavah in bloge mednarodne skupine piscev, ki jim je skupno zanimanje za ponovni razmislek o psihiatriji. Kot zunanji sodelavec opravlja delo kliničnega asistenta na Medicinski fakulteti Lewis Katz na Univerzi Temple na oddelku za psihiatrijo in vedenjske znanosti.
Model bolezni v psihiatrični oskrbi je spodletel. Kaj pa zdaj?
Leta 1980 je Ameriško psihiatrično združenje ob objavi tretje izdaje Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM) sprejelo model bolezni za diagnosticiranje in zdravljenje glavnih psihiatričnih motenj. Zgodba, ki je bila takrat predstavljena javnosti v ZDA in po svetu, je bila, da so shizofrenija, depresija in druge glavne motnje posledica kemičnega neravnovesja v možganih. Na trg je prišla druga generacija psihiatričnih zdravil, ki naj bi bila varnejša in učinkovitejša od prve generacije. Ta zdravila naj bi odpravljala kemična neravnovesja zato so jih primerjali z uporabo inzulina za zdravljenje sladkorne bolezni. V državah po vsem svetu je javnost organizirala svoje delovanje skladno s to zgodbo o velikem napredku. Vendar pa kritični pregled znanstvene literature pokaže, da je bila ta zgodba lažna. Biološki vzroki glavnih psihiatričnih motenj ostajajo neznani, psihiatrična zdravila pa povzročajo prav tista kemična neravnovesja, ki naj bi bila vzrok psihiatričnih motenj. Obstaja veliko dokazov, da dolgoročna uporaba teh zdravil povzroča več škode kot koristi. V zadnjih 40 letih so se tudi rezultati javnega zdravja na področju duševnega zdravja močno poslabšali.
Vse to nas pripelje do trenutka, ki je pred nami: ustvariti moramo novo pripoved za razmišljanje o psihiatričnih motnjah in o tem, kako jih najbolje zdraviti. Teorija izbire je primer prakse, ki lahko družbi in psihiatrom pomaga pri tem in hkrati spodbuja temeljito ‘spremembo paradigme’ v psihiatrični oskrbi.
Jaakko Seikkula
Jaakko Seikkula je klinični psiholog in trener družinske terapije. Je izredni profesor na Oddelku za psihologijo na Univerzi v Jyväskyläju ter gostujoči profesor na Univerzi v mestu Tromsø. Več kot dvajset let je bil vključen v razvoj, študij in izvajanje pristopa Odprti dialog za najhujše psihiatrične in druge krize.
Trenutno je vključen v več projektov, ki potekajo v številnih državah za razvoj praks temelječih na socialnih mrežah. V svojem delu psihološke težave razume predvsem kot odgovore na krizo in ne kot nespreminjajoče se stanje. Je avtor več kot sto znanstvenih člankov ter avtor in soavtor dvanajstih knjig.
Odprti dialog kot humanistična praksa: mobilizira vire posameznikov in družin za ‘ozdravitev’ hudih kriz
Odprti dialog je ponudil nov način pomoči ljudem v najhujših duševnih krizah. V več študijah je bilo razvidno, da so bili rezultati približno dvakrat boljši kot pri običajnem zdravljenju. Glavna ideja je srečevati se s celim človeškim bitjem namesto osredotočanja na simptome. Z ljudmi se srečamo takoj, skupaj z njihovimi družinami in drugimi pomembnimi osebami iz njihove socialne mreže. Cilj je ustvariti intenziven proces preko dialoga, z namenom dopuščanja negotovost. Ustvari se nova človeška perspektiva, v kateri vidimo človeški um kot odnosni (relacijski) in utelešen. Deljenje čustvenih izkušenj je zdravilna izkušnja.