Patricia Hunt

Patricia Hunt je nekdanja predsednica Evropske zveze za psihoterapijo (EAP). V priznanje njenega dela kot predsednice Evropske zveze za psihoterapijo in v sektorjih zdravja in šolstva je leta 2022 postala članica Royal Society for the Arts v Združenem kraljestvu. Trenutno vodi delo Evropske zveze za psihoterapijo za podporo psihoterapevtom v Ukrajini med vojno. Je članica Svetovnega sveta za psihoterapijo in nekdanja predstojnica oddelka na Univerzi v Nottinghamu, Združeno kraljestvo. Ustanovila je nov oddelek za psihoterapijo v Ningboju, na mednarodnem kampusu Univerze v Nottinghamu na Kitajskem, ter je nekdanja podpredsednica Sveta za psihoterapijo v Združenem kraljestvu. Je psihoterapevtka ter svetovalka organizacijam in posameznikom.

Psihoterapija in vloga psihoterapevtov v Evropi

Vesela sem, da sem bila povabljen na konferenco in bom lahko spregovorila o Evropski zvezi za psihoterapijo (EAP). Ta organizacija mi je zelo pri srcu in je krovna za poklic psihoterapije v Evropi. Spregovorila bom o zgodovini Evropske zveze za psihoterapijo, Strasbourški deklaraciji, Evropski diplomi za psihoterapijo, zakonu o psihoterapiji in delu, ki poteka v sodelovanju z Evropsko komisijo za vzpostavitev skupnega usposabljanja na področju psihoterapevtskega poklica v okviru Evropske unije. Prav tako bom predstavila delo, ki ga EAP opravlja za podporo psihoterapevtom v Ukrajini ter delila svoje misli o vlogi, ki jo psihoterapevti lahko in jo dejansko imajo v družbi kot graditelji miru in svetovalci pri nekaterih najpomembnejših globalnih problemih današnjega časa, vključno z odgovorom človeštva na podnebne spremembe.

Irena Bezić

Irena Bezić je akreditirana gestalt terapevtka in supervizorka (EAP, EAGT). Ima zasebno prakso v Zagrebu, na Hrvaškem. Od leta 1996 vodi izobraževanje iz gestalt terapije na organizaciji Centar IGW Zagreb.

Ima doktorat iz klinične psihologije in je mati dveh odraslih otrok. Med vojno na Balkanu je delala z ljudmi, ki so doživeli travme. Poleg gestalt terapije je izšolana tudi v Imago partnerski terapiji in biodinamični terapiji. Dela s posamezniki, pari in skupinami ter vodi supervizijo za psihoterapevte in različne organizacije. Predava v podiplomskih študijskih programih na Univerzi v Zagrebu: Timska supervizija (študij socialnega dela), Uvod v gestalt terapijo (študij psihoterapije na Medicinski fakulteti) in Psihoonkologija (na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete). Od leta 2005 je predstavnica hrvaških psihoterapevtov pri Evropski zvezi za psihoterapijo, od leta 2023 pa nova predsednica Evropske zveze za psihoterapijo.

Etika v psihoterapiji

Naslova ‘Etika v psihoterapiji’ in ‘Kako poučevati psihoterapevte o etiki v psihoterapiji’ ne zvenita privlačno za svobodomiselne psihoterapevte – boljši naslov bi bil ‘Nove tehnike za reševanje vprašanj nejasnosti, dvoumnosti in negotovosti pri delu v psihoterapiji’. Vendar pa gre za podobno tematiko. Etika v psihoterapiji se ne nanaša samo na poznavanje etičnih načel in kodeksov, ampak se večji del te tematike posveča prevzemanju odgovornosti terapevta za svoje odločitve in izvajanju samorefleksije svojih temeljnih vrednot, ki so lahko med psihoterapevtskim delom zasenčene. Učiti o etiki v psihoterapiji pomeni razviti občutljivost za etične dileme, kar vključuje spodbujanje refleksije o kompleksnosti vsakodnevnih situacij, v katerih je treba ohraniti zaupanje klienta in procesirati lastna stališča o klientovem ravnanju in klientu kot osebi, ne pa izogibanje etičnim dilemam z upoštevanjem naučenih načel in pravil etičnega ravnanja do klienta.

Pri premišljevanju o etičnih dilemah v kontekstu psihoterapije je pogosto treba upoštevati politični in kulturni kontekst ter biti pripravljen prilagoditi svoja načela kulturi klienta. To lahko vključuje tudi poslovne vidike psihoterapije, kot je konkurenca med kolegi ali različnimi institucijami, reševanje etičnih pritožb klientov ali reševanje dilem, povezanih z neetičnim ravnanjem kolegov, tudi če se nihče neposredno ni pritožil. V tem kontekstu sta lahko koristni jasnost glede lastnih vrednot in pripravljenost za dialog z drugimi.

Etična vprašanja pogosto postanejo vprašanje, kdo ima prav in kdo ne, kdo ima moč določati etične norme in kdo ne. Iz mojega vidika je etični okvir za psihoterapijo drugačen in pomeni »najboljše ravnanje za klienta in človeštvo iz moje osebne pozicije ter iz pozicije mene kot psihoterapevta«.

Boba Lojk

Bosiljka Boba Lojk je psihoterapevtka RT z evropsko diplomo iz psihoterapije. Je senior inštruktorica EIRT in WGI, strokovna vodja Evropskega inštituta za realitetno terapijo in generalna sekretarka Evropske zveze za realitetno terapijo (EART). Že štiri desetletja dela na področju svetovanja ter od leta 1990 poučuje teorijo izbire in njene aplikacije na različnih področjih človeškega delovanja (svetovanje, poučevanje, vodenje). Skupaj z možem Leonom je vzpostavila petletni študij za doseganje naziva psihoterapevt realitetne terapije, kot tudi štiriletni študij za doseganje naziva svetovalec realitetne terapije. Je avtorica številnih člankov in soavtorica nekaj knjig.

Pomen jezika, govora in pogovora v realitetni terapiji

Jezik, govor in pogovor so v psihoterapiji tesno povezani in prepleteni, čeprav v teorijah psihoterapije njihov pomen ni prav posebej obravnavan. V realitetni terapiji razumevanju jezika, govora in pogovora dajemo velik pomen.

S perspektive teorije izbire, ki človeški organizem definira kot zaprt sistem, je govor namensko vedenje, ki sodi k vzpostavljanju ravnovesja z okoljem. Čeprav je pri govoru v ospredju dejavnost, je govor celostno vedenje, kar pomeni, da ga ne moremo ločiti od mišljenja, čustvovanja ali fizioloških procesov. Z govorjenjem preko jezika komuniciramo naše misli, produciramo čustva ter spodbujamo telesne procese.

Glasser predstavlja realitetno terapijo kot aplikacijo teorije izbire v terapevtskem procesu. Ob tem je njen cilj ustvarjanje pogojev, v katerih bo klient imel možnost svoja tradicionalna prepričanja oz. idejo, da okoliščine definirajo njegovo vedenje, zamenjati z novim prepričanjem, da sam izbira svoje vedenje ne glede na okoliščine oz. v okoliščinah, kakršne so, z namenom vzpostavljanja ravnovesja s seboj in okoljem. Pogovor kot izmenjava razumevanja med klientom in terapevtom je v tem ključnega pomena. Ker terapevt in klient izhajata iz dveh nasprotnih prepričanj, se to jasno zrcali v jezikih, ki ju uporabljata. Zato Glasser govori o dveh jezikih, jeziku psihologije zunanjega nadzora, ki ga uporablja klient, ter jeziku teorije izbire, ki ga uporablja terapevt.

Pogovor v realitetni terapiji preko procesa samopresoje, izkustvenega preverjanja in integracije novih prepričanj omogoča klientu spremembo jezika, ki je ključen za njegovo bodočo komunikacijo s pomembnimi drugimi. Hkrati ozaveščanje in korigiranje jezika, ki ga uporablja klient, dodatno utrjuje prepričanja teorije izbire.